V naše molitveno življenje se lahko prikrade navada, da molimo in prosimo samo zase in morda še za svojo družino, za zdravje, uspeh, blagoslov in božje varstvo. Naša molitev se utegne omejiti zgolj na naše zemeljske potrebe in interese in postane sebična. Žal prenekateri kristjan na Boga gleda kot na nekakšno »zavarovalnico« ali »prvo pomoč«. Čeprav tega ne reče, razmišlja takole: »Ko te potrebujemo, tedaj hitro pomagaj, drugače pa se ne vmešavaj v naše življenje.«

Katekizem katoliške Cerkve v poglavju o molitvi takole našteva njene glavne oblike: slavljenje, prošnja, priprošnja, zahvaljevanje in hvaljenje. Docela nesebična je hvalna molitev, ki se dviga k Bogu in ga opeva zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE. Prav tako nesebična je tudi »priprošnja« ali »sredniška molitev«. To je tista, o kateri govori sedmo duhovno delo usmiljenja: »za žive in mrtve Boga prositi«. »Priprošnja obstaja v prošnji v prid koga drugega. Priprošn...