Ob srebrnem jubileju samostojnosti naše države je bilo izrečeno veliko besed: vznesene pohvale in pričakovanja, tudi graje in razočaranja, še več ravnodušnosti in brezbrižnosti. Slovenija je namreč še vedno v procesu izhoda in prehoda, ki ga moremo razumeti v smislu svetopisemske izkušnje. Potem ko je Mojzes izpeljal Izraelce iz egiptovskega suženjstva, je taval v puščavi celih štirideset let in pri tem ni manjkalo razočaranj, kritik ter godrnjanja. Nekateri so se celo hoteli vrniti nazaj, čeprav bi zopet postali sužnji. Podobno godrnjanje se tudi v današnjem času ponavlja na spletnih portalih, v medijih in medsebojnih pogovorih. Bomo zdržali še petnajst let, da se bo zamenjala generacija? Za razliko od Izraelcev blodimo po svoji deželi in včasih se zdi, kot da ne verujemo v rešitev. Obenem le redki vidijo, da smo imeli v času osamosvojitve pravi božji čudež, ko smo združili moči, imeli voditelje in dovolj volje za postavitev države.

Na tem prehodu je mogoče opaziti nekater...