Zvok aviona je ponehal. Potem dolgo ni bilo ničesar. Skorajda ničesar. Le tu in tam polslišen žuželčji brenket, ki ga morda sploh ne bi zaznal, če ga ne bi spremljalo rahlo hipno ščemenje po obrazu. Malo žuželk, presenetljivo malo. Kakor je tudi malo rož, za ta čas. A kaj zato: gosta zelena žima planinske trave je vpijala misli z neštetimi oblikami čvrstih bilk in s svojo mehkobo. Potem naenkrat ovčje blejanje, tam od roba slemena: zvočno pisano, razgibano in izrazno kot vrvež kakšnega južnega trga, ko se mu bližaš od daleč. Od visokih nežnih glasov do temnega, skoraj agresivnega beketajočega vpitja. Za trenutek pomisliš, ali si vsega tega ne domišljaš. In neverjetno, prizor ne preide, skoraj komično ljubki ovčji živžav ne potihne. Tako zelo blizu pohodniške množice, par korakov stran od nabite planinske koče – in ni nikogar! Zdelo se je, da to kar traja in traja, skorajda celo popoldne, kakor da bi bil Kremant obzidan z nepredirno tišino. Seveda so bili to samo trenutki, in vendar:...