Obisk grobov (v teh dneh in skozi vse leto) postane prijaznejši, ko se zavem, da so pokojni, nekateri že, drugi skoraj že pri Bogu v večni slavi. Saj je misel, da bi se vse skupaj dokončalo že na pokopališču, res klavrna in zlovešča. Spoznanje o minljivosti zemeljskega življenja in trajnosti večnega me navdaja z veliko hvaležnostjo Bogu, da sploh sem, da obstajam. Navsezadnje je življenje (ne glede na dolžino) pogoj za vstop v osrečujoče in trajno druženje z Njim.

Ker bo tudi naše družinsko občestvo čez nekaj tednov sprejelo še enega člana, je v meni spet oživela misel, ki sem jo prebrala pred poroko: »Otroke rojevamo za nebesa.« Še danes sem neskončno hvaležna tistemu, ki je to zapisal: koliko strahov in pomislekov, zakaj otroke sploh rojevati v svet, ki jim ne obeta veliko dobrega, se je v hipu razblinilo in prepustilo mesto veri in zaupanju v Gospodarja, ljubitelja življenja, da bo tudi najine otroke vztrajno pritegoval k sebi. V svoje varno občestvo.

O moči mis...