Slovo, vedno znova slovo:
v večeru od dneva,
v jeseni od poletja,
v starosti od življenja;
slovo od tolikih ljubezni,
slovo od tolikih prijateljstev,
slovo od tolikih uspehov,
slovo od tolikih lepot –
pa tudi od porazov in bolečin,
od sovraštev in zavrnitev,
od omejenosti in minevanja,
od grdega in umiranja.

Odplačal in odslužil sem svobodo,
ljubil sem za vse ljubezni,
s ključem molitve sem odpiral upanja,
in s hvaležnostjo poklekal za odpuščanja!
A se vseeno vedno znova poslavljam,
kot bi se prvič ali zadnjič,
kot da se nisem ničesar naučil,
kot da se nisem z ničimer sprijaznil,
kot da nisem nikogar osvojil.

Samo od tebe se ne morem posloviti,
samo ti mi ostajaš ob vsem minevanju,
ob vsej omejenosti si le ti povsod,
ob pozabljanju vsega se le tebe spominjam,
samo tvoja bližina mi daje težo,
samo tvoja prisotnost me še zanima,
samo ti polno živiš v meni …<...>