Ko opazujem in delam z najstniki, razmišljam o tem, kako zelo podobni so si vsi, pa tudi zelo različni. Glasni, nesamozavestni, v stalnem stiku z glasbo, pa tudi samozavestni, delavni in nekateri tudi preveč tihi. Vidni in nevidni učenci. Nekateri učenci stalno opozarjajo na to, da jih vsak trenutek opazimo, spet drugi pa »dihajo« nevidno. Učitelji smo nagovorjeni za oboje: vidne in nevidne otroke. Obstaja pa razlika, da te nevidni otroci s svojo skritostjo vsega doživljanja teže spustijo do sebe. Pred učitelji je to gotovo težji izziv.

Izguba občutka povezanosti in varne bližine

Najstniki bodo z nami sodelovali, če bodo v tem videli smisel. Čutiti morajo, da so povezani z nami in da imajo trdno oporo v starših, v nas odraslih. Če pa odrasli nastopajo kot prijatelji in ne kot odrasli, naložijo najstniku dodatno breme. V mami in očetu morajo imeti razumevajoči osebi do potreb in sveta najstnikov, ki pa kot odrasla oseba zna izkazovati varnost in zanesljivost...