Dragi sin!

Po več kot sedemdesetih letih se ti prvič oglašam. Neverjetno, res. Enainsedemdeset let je minilo od takrat, ko sem te zadnjič videl. Drugega junija 1945!!! Dvoletnega. V maminem naročju si nekaj čebljal. Takrat si že govoril s svojo govorico. Ampak se je že dalo razumeti, kaj si hotel povedati. Prav dobro se spomnim tvojih prvih klicev: ati, mami. Ko smo te vprašali, kako se pišeš, si odcmokljal: »Blanek«, namesto Beranek. Smejala sva se ti z mamo. In ko sem ti risal na papir ptičke in srnice, si že povedal, kaj je na kakšni sliki. Ti se ne spomniš, jaz pa dobro vem, da si hotel videti vse, kar sem takrat risal za službo. Posebej ti je bil všeč pastirček s svojimi ovcami. Takrat sem namreč risal povest Pastirčkova nebesa, ki jo je napisal prijatelj Jože Tomažič. Ja, tisti gospod iz Slovenske Bistrice, ki je pisal lepe povesti in legende iz poh...