Med jezikovnimi pojavi, ki v javnosti sprožajo omahovanje, imajo opazen delež zemljepisna imena. Razmerje med narečno rabo in knjižno normo je načeloma določeno (prim. Ribnca – Ribnica, iz Krana – iz Kranja, Stročja ves – Stročja vas) in tvori ozadje pri odločanju Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen ob novih ali morda spornih primerih za imena uradnih ustanov, krajevne napise, poštne naslove, prostorske načrte ipd. Neuradna raba (publicistika, leposlovje, zasebno sporazumevanje) pa temu ni strogo zavezana in v besedilih je opaziti kar nekaj različic v glasovni sestavi besed (Češnjice – Črešnjice, Raščica – Rašica) ali njihovem zapisu (Gabrje – Gaberje), naglaševanju (Bégunje – Begúnje), pregibanju (Grosupljega – Grosuplja) in skladnji (z Brezij – iz Brezja).

Omahovanje izvira deloma iz pokrajinske pripadnosti avtorjev, deloma iz nepoučenosti o knjižni normi. Kakor je razumljiva posameznikova navezanost na domače kr...