December, ta nori mesec. Noro in naporno leto se bliža koncu. Rišemo grafe, merimo uspešnost in beremo statistiko. Med novoletnimi zabavami v bolj ali manj posrečenih druščinah komaj čakamo, da zbežimo v sladko pravljico. »Adventni sejem. Saj veš, veseli december, lučke in kuhanček. Tako, da bo malo božičnega občutka, če že snega ni!« Doma postavimo venček, dišeče svečke in vrtimo božično glasbo. Pravljica se na hitro odvije. Polnih trebuhov ob koncu vse to pospravimo v škatle, z občutkom božiča vred. Za drugo leto. Občutek pa mine in praznina ostane. Še večja kot prej. Tudi med nama.

Ni treba, da je tako. Potrebujemo samo družinsko mizo, adventni venček, čaj, mogoče pesmarico in Sveto pismo (ali kakšno drugo primerno branje). Odločilna sta tudi dober načrt in vztrajnost.

Poseben čas

Advent je poseben čas za zakonca in tudi družino. Poseben čas in ne poseben občutek. Tukaj morda najbolj zgrešimo. Želimo si občutka, ki mine in ga potrebujemo...