Kakšen mesec pred Prešernovim dnevom, slovenskim kulturnim praznikom, smo se pogovarjali z Alešem Bergerjem, dolgoletnim urednikom, prevajalcem, gledališkim in literarnim kritikom, esejistom, avtorjem kratke proze, dramatikom in otroškim pisateljem. Za svoje delo prejel številna priznanja: od Sovretove, Župančičeve, Rožančeve, Smoletove in Schwentnerjeve ter nagrade Prešernovega sklada, do reda viteza umetnosti in leposlovja francoske republike, nagrade Esasi za najboljši prevod literarnega dela iz španskega v slovenski jezik ter reda častnika umetnosti in leposlovja francoske republike. Aleš Berger nas je sprejel na svojem domu v Ljubljani (drugi dom ima že skoraj petnajst let v Solkanu), kjer sva pogovor pričela s spomini na življenjsko pot, vendar ga kmalu usmerila k vprašanjem o smislu, mejah in obzorjih slovenske kulture in jezika, naše identitete, naše skupne sedanjosti in prihodnosti.

Aleš, ko gledaš nazaj na prehojeno pot in opravljeno delo na raznovrstnih litera...