»Poslušajte vendar, Davidova hiša: ali vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga?« (Iz 7,13)

Tokrat me je ob branju nedeljskega berila zbodla v oči beseda »utrujenost«, pri kateri sem najprej pomislila na naporen dan ali teden, ki vsakemu izmed nas prinaša željo po počitku in sprostitvi. Nato sem pomislila še na obnašanje in govorjenje, s katerim se pogosto utrujamo med seboj, ko ponavljamo iste besede in enake stavke.

Toda v tej božji besedi Izaijevo vprašanje najbrž ni bilo mišljeno tako, da bi Davidova hiša nanj odgovarjala s tem, kaj počne in koliko ima še opraviti, pač pa je bilo namenjeno ljudem, ki so s svojim načinom življenja vedno bolj pozabljali na svojega Stvarnika. Njihovo lagodno preživljanje časa brez molitve in brezčutnost sta jih utrujala. Utrujala tako zelo, da niso zmogli pomisliti na Boga, zaupati preroku in spremeniti svojega življenja ter dogodkov. Pač pa so samo čakali.

Tako, kot čakamo danes. Životarimo v materi...