Čeprav je v šolskem vrvežu mnogokrat težko ostriti globlje razmišljanje o naših osnovnošolcih, je vendar najtežja naloga učitelja približevati otroku vrednote: vrednote bližine prijateljstva, solidarnosti, srčnosti, usmiljenja. Velikokrat se učitelju zdi, kot da je v kamnolomu, saj vzgiba srca ni, je le navidezna privolitev posameznika k zavezi vrednot, srce pa je okamenelo.

Pravzaprav se velikokrat sprašujem, ali v slovenskih osnovnošolcih že lahko prepoznam sledove kristjana, ki bo nosil »hrome«, »pomagal ubogim« in hodil po zahtevni poti evangelija. Ali so na naših šolskih hodnikih že prepoznavni? Ali v kakšni situaciji ravnajo drugače kot tisti, ki ne poznajo Jezusa? Ali želijo postati dobri ljudje?

Še zelo sveže je pred mano predavanje svetovalnega delavca, ki je staršem postavil vprašanje, kaj želijo, da postane njihov otrok. Po njegovem so bili odgovori, da želijo uspešnega, zadovoljenega, srečnega otroka, pravilni. Nekdo izmed staršev pa se je oglasil in re...