Na prvo postno nedeljo smo bili z Jezusom v puščavi, kraju, ki nas usmerja k bistvenemu, k srečanju s samim seboj. Na drugo postno nedeljo pa smo povabljeni na goro, ki je bliže nebu, ponuja nam razgled na zemeljske nižave in nas obenem odpira Bogu. Puščava in gora nas povedeta v srce evangelija. Zato jima evangelisti dajo tak poudarek.

Jezus je šel na goro molit. Samo v Lukovem evangeliju je zapisano, da je šel Jezus na goro molit in da se je med molitvijo spremenil videz njegovega obličja. Gora, na katero je Jezus povabil Petra, Janeza in Jakoba, nas spominja na goro Sinaj, kjer je Mojzes doživel razodetje Boga. Ko se je s Sinaja vrnil k ljudstvu, je njegovo obličje žarelo. Zdi se, da je ob pisanju tega odlomka Luka imel odprt zvitek druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje zgodbo odrešenja izvoljenega ljudstva. »Mojzes je šel s Sinajske gore (...) in ni vedel, da žari koža njegovega obličja zaradi pogovora z njim (Bogom)« (2...