Nekdo se je zgubil v puščavi. Če ne pride hitro pomoč, bo brez vode in hrane od izčrpanosti umrl. Tedaj popotnik zagleda prav blizu palme. Tudi majhen potoček sliši žuboreti. On pa pravi sam sebi: »To je fatamorgana. To je plod moje fantazije, plod mojih želja in nič drugega.« Ni imel več upanja. Brez upanja pa ni rešitve. Padel je na tla in ni več vstal. Malo za tem sta na to mesto prispela dva beduina in ga našla mrtvega. »Ali to lahko razumeš?« je rekel prvi: »Priti tako blizu vode, in kar odnehati! Dateljni bi mu skoraj padali v usta. Kako, da ni vztrajal še malo?« Drugi pa je rekel: »Tak je moderni človek!«

Kako si lahko razložimo, da ima človek rešitev tako blizu, a je ne izkoristi? Zanj je realnost samo to, o čemer se lahko sam prepriča. Vse drugo je le privid, fantazija. Posledice so hude. Toliko sodobnikov ima rešitev pred nosom, a ne vztrajajo.

Kaj daje našemu življenju globino? Kdo nam resnično pomaga? Življenje vedno znova odpira vprašanje: Je to vse...