Prijateljica, ki ne živi v Sloveniji, mi je pripovedovala o svojem dvaindevetdesetletnem sosedu. Bil je vrhunski strokovnjak, cenjen doma in po svetu. Žena mu je umrla, hčerka je v tujini. Do zdaj je še nekako zmogel vsakdanje obveznosti, zdaj pa se je začelo vse podirati. Denarja ima veliko, pa ga ne zna dvigniti z banke, saj je to vedno počela žena. Zdaj pogosto prosi sosedo za denar. V dom nikakor noče, češ, da se ne spodobi. Najraje bi, da bi kar sosedje poskrbeli zanj, ampak vsi so v službah in se ne morejo obvezati, da bi skrbeli zanj. Tudi uradne pomoči na domu noče sprejeti. Znašel se je v položaju, s kakršnim ni nikoli računal in do sedaj tudi ni storil ničesar, da bi si življenje olajšal.

Takole je razmišljal, ko ga je obiskala soseda: »Najhujše, kar se ti lahko zgodi, je, da postaneš star.« Vsak dan bolj je čemeren. In z jezo pričakuje konec. Občutek ima, da se mu godi huda krivica.

Žal mi je za tega gospoda, ki ga ne poznam. Sem pa prepričana, da je še...