Uspešno jezikovno učenje si je mogoče preprosto razlagati po modelu tristopenjske strategije: na prvi stopnji človek (otrok, tujec ipd.) spozna in začne posnemati nekaj deset posamičnih besed; na drugi stopnji (dokaj kmalu) začne s posploševanjem odkrivati in uveljavljati temeljna pravila o sestavi in povezovanju besed (jezikovno sistemskost, slovnični okvir; npr. krožnik – krožniki, gumb – gumbi, torej tudi list – …? ali pa nos – nosek, prst – prstek, torej tudi zob – …? ali pa smem – smeti, zrem – zreti, torej tudi odprem – …?). Posebno otroci so nad tem odkritjem navdušeni, saj jim posamezno pravilo obljublja učinkovito rešitev za desetine in stotine navidezno istovrstnih primerov, vendar se na tretji stopnji hitro spotakne ob primerih tipa grem – *greti: čakajo ga neprijetna presenečenja pri obvladovanju posebnosti (“podpravil”) in spotakljivih primerov, ki se odmikajo od pravil in jih sprva dojema kot nepravilnosti oziroma...