Iz majske številke Naše družine bo mogoče razbrati, da vsi igramo svojevrstne igre. Otroci otroške, mladi pubertetniške, odrasli »odraslo pubertetniške«, starejši spet svoje … Ob njih lahko osebno rastemo ali nazadujemo. Z njimi lahko gradimo čudovite in osrečujoče odnose ali manipuliramo z drugimi z našim molkom, težkimi besedami, čustvenim izsiljevanjem …

Igramo igre prestolov. Velikokrat podobne istoimenski nanizanki. A bi rad tokrat opomnil, da naslov sam po sebi ni tako napačen. Je celo zelo resničen. Igramo na igrišču – bojišču dveh prestolov. Eden je prestol, ki sije v neizmernih barvah božje ljubezni, drugi je prestol, kjer kraljuje srhljiva odsotnost vsake ljubezni.

Morda kdo poreče, da ta drugi prestol, ki mu po domače rečemo pekel, ne sodi v miselni koncept ljubečega Boga. Kako neki bi Bog dopustil kaj takega? Zakaj neki bi ustvaril nekaj takega? Kje se mu je zalomilo? Ali se sploh splača truditi živeti po božjih zapovedih, če Bog že itak z večnostnim p...