Ko sem bila še najstnica, sem se udeležila tedna duhovnosti pri Vinku Kobalu v Stržišču pod Črno prstjo. Eden od večerov je bil molitveni večer z Božjo besedo. Beseda je bila napisana na listkih, po vrsticah. Vsak od nas je izžrebal listek, prebrali pa so ga nad nami drugi. Besede so imele neverjeten učinek. Nad menoj je zazvenelo: »Ti si moj ljubljeni sin, kako zelo sem te vesel.« Besede ljubezni, popolnega sprejemanja, povišanja in časti so me popolnoma presenetile. Jaz? Počutila sem se tako povišano, da mi je bilo pred preostalimi kar nerodno. Kot da sem dobila krono. Ta Božja beseda je prinesla osvoboditev in veliko veselje. Nosila sem jo s seboj, ker mi je bila Božja potrditev tako zelo dragocena. Nosila sem jo s seboj, da se moj strah pred Bogom in življenjem ne bi nikoli več vrnil. Da bi razumela, da se mi ni treba ničesar bati, ker sem Božja hči. Gospod ni sovražnik pred vrati, ampak Sveti v moji sredi. Gospod se me veseli.

Biti služabnik ali biti sin je velika raz...