Seveda pa bi nam vsem želela, da duša ne bi hodila za nami, ampak bi bila vedno z nami tam, kjer smo. Hudo je živeti brez duše.

Človek se ne more nikoli popolnoma pripraviti na starost, na bolezen, na umiranje in smrt in na marsikaj drugega tudi ne. Ko se to zgodi, je toliko neznank, toliko novega, na kar še nikoli prej ni mogel pomisliti. Tako nas bodo te življenjske danosti vedno presenetile. Lahko pa se vse življenje učimo srečevati se s takšnimi presenečenji. To nam gotovo malo pomaga, ko se srečamo s čim takim. Najpomembneje je, da se o tem pogovarjamo, da vedno dopuščamo možnost, da bodo stvari tekle drugače, kot načrtujemo in si želimo.

Veliko ljudi prizna, da še do visoke starosti, do osemdesetega leta ali še več, nikoli niso premišljevali o starosti in o tegobah, ki utegnejo priti z njo. Živeli so, kot da starosti ni in je tudi ne bo. Takšno razmišljanje sploh ni odvisno od izobrazbe. Tudi med zelo izobraženimi ljudmi, celo med zdravniki, ki se morda vsak...