Spomnim se časov iz otroštva, ko se je popoldne prevesilo proti večeru in se je ura bližala 19.30 in je bil na sporedu osrednji TV-dnevnik. V hiši je moralo biti precej mirno, da smo lahko gledali oddajo. Več ali manj smo vsi gledali. Če smo bili zdoma, smo morda v avtu poslušali radijska poročila. Skratka, če nismo imeli možnosti poslušati in gledati ob 19.30, smo dnevnik zamudili in dnevne novice so splavale mimo nas.

Tri desetletja za tem sta radio in televizija še vedno med nami in še vedno delata po povsem istih principih: sta linearna medija, ki oddajata po znanem razporedu. Če zamudimo oddajo, smo jo zamudili. Da, res je, možnost časovnega zamika pri večini ponudnikov sodobnega prejema televizijskih in radijskih vsebin je nekoliko omilila to pomanjkljivost, a še vedno so vsebine oddajane druga za drugo, uporabnik pa se sprehaja po časovni premici naprej in nazaj. Če sem se včasih počutil prikrajšanega, ko sem kaj zamudil, pa danes vem, da je vse, kar bi me utegnilo z...