V življenju se pogosto sprašujemo, kako naj ravnamo. Razum nam govori tako, srce pa pravi drugače. Oboje je po svoje prav. Toda odločitev je samo ena in je vedno zelo osebna.

Nedavno sem srečala gospo, ki mi je pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Imela je sina, precej prizadetega. Zelo rada ga je imela in je tudi naredila vse, da bi bilo njegovo življenje kljub prizadetosti čim lepše. Tako kot vse mame s takšnimi otroki se je, pogosto spraševala, kaj bo z njim, ko bo ona stara in obnemogla, ali kako bo, če ona umre. To jo je včasih kar težilo. Pred tremi leti pa je sin, star že čez dvajset let, umrl. Zelo je žalovala in o tem pripoveduje takole: »Ob njegovi smrti mi je bilo zelo, zelo hudo in še zdaj, po treh letih, žalovanje ni čisto za menoj. Po drugi strani se zavedam, da je bila smrt zanj rešitev in si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi jaz umrla pred njim. Na drugi strani pa je moje srce, ki je žalostno, ker ga ni več. Vsak dan znova ga pogrešam. Tako sem r...