Foto: Splet

Verjetno si veliko laže predstavljamo vsa preostala telesna dela usmiljenja, kako je potrebno nage oblačiti, lačnemu dati hrano in žejnemu piti, popotnika sprejeti …, kot pa jetnike reševati. Nemalokdo si to delo usmiljenja zapomni v smislu, da se podobno kot bolnike obišče tudi tiste, ki so v zaporu. Po svoje se mi zdi to povsem smiselno, ker je najprej potrebno vstopiti v zapor. Zgodovina Cerkve nosi nemalo pripovedi o ljudeh, ki so vstopali v zapor in obiskovali tiste, ki so bili zaprti. Nekateri posamezniki so prav v tem prepoznavali svojo karizmo in Božji klic v poslanstvo. Poznamo svetniške osebnosti, ki so v različnih obdobjih zgodovine s svojim zgledom služili kot Božje orodje do zaprtih. Oblike ječ oz. zaporov so se skozi zgodovino spreminjale, prav tako so bili različni tudi razlogi, zakaj je nekdo pristal v zaporu. Že iz apostolskih časov...