V Sloveniji se t. i. levičarji vzdržujejo na oblasti s pomočjo obrambnih mehanizmov. Prvi je zanikanje zla, ki ga zagrešijo; če to ni dovolj, ga pripišejo drugemu, običajno nedolžnim žrtvam (projekcija). Tretji je introjekcija, ko zasluge drugih pripišejo sebi; trenutno smo priča kraji osamosvojitve. Živimo torej v času, ko v politiki kar mrgoli množica patoloških pojavov, proti katerim bi moral nastopati vsak državljan z vso dušo, vso močjo in karizmo, ki jo premore v prizadevanju, da bi vpeljali malo več evangeljskih prvin (npr. ne laži, ne kradi, ne pričaj po krivem) v družbene odnose. Žetev je velika, delavcev pa malo. Naj navedem nekaj takih primerov.

Najprej je tu antijanšizem, ki deluje na zavestni in podzavestni ravni; je shizofrena blodnja dela državljanov, da je vsega zla kriv Janša. To je posledica dolgoletne in načrtne indoktrinacije. V besnenju rdeče politike aktivisti neprestano trobijo, da bo vse dobro, vendar brez Janše; zmagal bo samo tisti kandidat, ki bo...