Ko je treba v kakšni šoli ali vrtcu obnoviti prostore, mora vodstvo za pouk in varstvo poiskati začasne prostore. Primerni prostori se lahko dobijo na katerem od katoliških šolskih zavodov ali v veroučnih razredih bližnje župnije. Vendar vodstvo javne šole ali vrtca pred vselitvijo zahteva odstranitev križev in drugih verskih simbolov. Najemodajalec je v zadregi, ali naj ostane zvest znamenjem, ki izpričujejo duhovno naravo prostorov, ali sprejme pogoje. Križ na steni ni nikomur napoti. Ne ovira gibanja učencev in jim ne zakriva pogleda na tablo. Odpor do križa je nerazumen in nesmiseln; edini vzrok zanj je strah. Tisti, ki zahtevajo njegovo odstranitev, se ga bojijo. Bojijo se vprašljivih pogledov učencev, ki nimajo verske vzgoje. Bojijo se neprijetnih vprašanj. Kaj je križ? Zakaj je na zidu? Kaj pomeni? Zagovorniki laiške šole in sekularne države ne marajo teh vprašanj, ne prenesejo te vrste radovednosti mladih glav, ki hočejo prav v teh letih priti nekaterim stvarem do dna.
<...>