Velikokrat se mi zgodi, da me kdo vidi na vozičku in bi bil takrat pripravljen narediti vse namesto mene. Potem pa mu prav prijazno povem, da bom to naredila sama, če pa česa ne bom zmogla, bom prosila za pomoč. Prav nič težko mi ni prositi, ko je to potrebno. Nočem pa sprejemati pomoči takrat, ko to res ni potrebno.

Verjetno ima podobne izkušnje marsikdo. Ljudje si zelo pogosto vtepejo v glavo, kdaj in kaj je treba pomagati, bolj malo pa znajo prisluhniti resničnim potrebam. Pa saj tega jih tudi nihče ni učil in jih opozarjal na to.

Pred dnevi so mi pripovedovali zgodbo, ki se žal zelo pogosto ponavlja. Babica varuje vnuka, ki bo prihodnje leto že šolar, in pri vsaki malenkosti jo slišijo reči: »Daj, bom jaz to naredila.« Vnuk ji največkrat kar pusti, da kaj naredi namesto njega, in to mu postaja vedno bolj udobno. Niti truditi se mu ni treba. Babica bo samo vesela, če bo čisto pasivno čakal, kaj bo naredila. Pravzaprav bo on s svojim ravnanjem razveselil njo in j...