Izraz v naslovu se mi zdi zelo dober. Prvič sem zanj slišala na simpoziju o sv. Vincenciju Pavelskem ob štiristoti obletnici ustanovitve lazaristov oziroma Misijonske družbe. Vincencijevo življenje je bilo zares odzivno. Življenje je videl takšno, kot je, z najrazličnejšimi stiskami, in iskal pomoč v vsaki stiski. V ljudeh okrog sebe je znal prebuditi dobroto in pripravljenost za pomoč. Zavedal se je, da je treba pomoč tudi dobro organizirati, če hočeš, da je učinkovita.

Vsekakor je vzor in sporočilo tudi za nas, štiristo let pozneje. Morda se na prvi pogled zdijo stiske danes nekoliko drugačne kot takrat, v bistvu pa se ni veliko spremenilo. Množice ljudi, ki iščejo pomoč, so kljub vsemu napredku vedno daljše. Vprašamo se lahko samo, kako se nanje odzivamo.

Najprej se lahko vprašamo, ali znamo stisko v svojem okolju sploh videti in jo zaznati. Najbolj preprosto je, če je sploh ne vidimo in nam ni treba nič narediti. Tudi sama se včasih zalotim pri takšnem...