Večkrat se žalostno nasmehnem, ko berem politične komentarje, tiste »uradne«, ki jih pišejo analitiki in novinarji, ali pa tiste, ki jih pišejo anonimni »strokovnjaki«. Kako zlahka ljudje pozabljajo (in »pozabljajo«), kaj je bilo samo nekaj let nazaj?! Celo lastne besede in javno oznanjena prepričanja?! Par preprostih klišejev, prozornih in nekonsistentnih, zamejuje obzorje; povišani obrati kulturnega pogona so jih vtisnili v podzavest in jih naredili za tako rekoč »naravno« značilnost, proti kateri je komaj mogoče še kaj reči. Pa tudi če: jezik argumentov je tu nerazumljiv in neprevedljiv, vse več ljudi se zanj zmeni toliko kot za kričanje mutca. Vodljivost, ki jo kaže velik del te družbe, razmišljajočemu zbuja globoko nelagodje.Tem bolj prav gotovo zato, ker se to dogaja v družbi, ki si pravi »družba znanja«, ker občutek za resničnost in prava kritičnost izginjata v senci oltarjev razuma, kjer se obredno izrekajo razsvetljenska načela, kot so »drzni si vedeti«, »znanje je moč« ipd...