Velikokrat se je že zgodilo, da nisem mogla razumeti, kako se na primer duhovnik, ki vedno znova pridiga svojim vernikom o sprejemanju trpljenja in bolezni, vede, ko sam zboli. Tako, kot da še nikoli ni slišal o tem, kako lahko človek kljub vsemu težkemu tudi v hudi bolezni vzdrži in v njej celo vidi priložnost, da kot človek dozoreva. In da v sebi globoko čuti, da je tudi v tem težkem položaju Bog z njim. Podobno lahko vidimo tudi pri zdravnikih in medicinskih sestrah, ki jim je vse zelo jasno, dokler so sami zdravi. Pa seveda še pri mnogih drugih. Še zdaleč pa ne pri vseh.

Prav o tem sem se pogovarjala s svojo dobro znanko, ki se mora že dolga leta spoprijemati s slepoto. Nazadnje mi je takole rekla: »Veš, ko hudo zboliš, nehaš biti zdravnik, medicinska sestra, duhovnik ali kaj drugega. Takrat si samo še človek, ki potrebuje pomoč, ne glede na to, kakšen poklic sicer opravljaš.«

Seveda sem se morala z njo strinjati. Zato je prav, da so tudi pričakovanja od ljudi...