V manjši skupini smo se pogovarjali o tem, kako hitro nam beži čas in da se sploh ne zavedamo, kdaj smo postali stari. Govorili smo tudi o starosti in o težavah, ki jih prinaša starost s seboj, in o tem, kako se srečujemo z njimi. Eden od sogovornikov se je spomnil, da mu je prijatelj, ki se zelo dobro razume s svojo ženo in je poročen že več kot petdeset let, pred nedavnim pripovedoval o svojem pogovoru z ženo. Takole ji je rekel: »Ko te ne bom imel več rad, vedi, da to nisem več jaz.«

Meni se je pripoved zdela ganljiva. Pa tudi zelo modra. Nikoli ne vemo, kaj vse nas bo v starosti še doletelo, morda tudi demenca. Ne moremo je preprečiti, je pa dobro, če smo toliko realni in vemo, da pri vsakem človeku lahko pride tudi kaj takega. Oseba, ki dementnega človeka spremlja, največkrat zakonec in otroci, morda zelo trpi, ko ga na primer človek, s katerim je lepo preživel toliko let, ne pozna več, je neprijazen do njega, ga morda zmerja ali kaj podobnega. Kaj takega se prej ni ni...