Verjetno se je že vsak od nas znašel v položaju, ko se mu je zdelo, da bi moral nekomu pomagati, pa je bil ob njem čisto nemočen in ni mogel storiti ničesar. Zaradi te nemoči se je začela v njem prebujati slaba vest in je bilo vse skupaj še hujše. Sama sem ob svojih bolnikih pa tudi sicer to zelo boleče občutila.

Na to sem se spomnila, ko mi je znanec nedavno pretresen pripovedoval, kako zelo težko mu je bilo ob hudo bolnem prijatelju. Zdelo se mu je, da pričakuje od njega pomoč, on pa je nemo stal ob njem in ni mogel pomagati.

Če natanko premislimo, je storil največ, kot je zmogel. Ni zbežal stran, kot storijo mnogi v takšnem primeru. Ostal je ob njem in z njim trpel. Na zunaj je to videti kot povsem pasivno dejanje, v resnici pa je to največja akcija, vendar je mnogi ne razumejo. To je dejansko najgloblje dejanje vere. Je pričevanje o Bogu, ki ostaja z nami tudi takrat, ali takrat še bolj, ko je zelo hudo.

Pred mnogimi leti mi je prišel v roke zapis št...