Na fakulteti smo imeli profesorja, ki je slovel po zahtevnosti in posebnosti. Imeli smo ga radi, ga spoštovali in se ga obenem vedno nekoliko bali. Imel nas je rad. Rad je bil v stiku s študenti tudi zunaj predavanj. Predvsem smo se ga bali, ker smo imeli občutek, da nas s pogledom prebere v dušo. Še posebej je »slovel« po vprašanjih, ki nam jih je zastavljal. Bila so kratka, včasih so se nam zdela nesmiselna in smešna. Eno od teh vprašanj nam je vedno zastavljal na začetku vaj pri kognitivni psihologiji. V čisto tišino (ki jo je zahteval na začetku) je postavil vprašanje: »Kje ste?« S tem vprašanjem nas je včasih pustil tudi po več minut. Najprej je bilo smešno in nenavadno. Potem je postalo težko. Čim bolj so tekle minute, bolj sem se prepuščala sama sebi in globinam svoje duše. Prišla sem v stik s svojo realnostjo, vprašanji in odgovori, s svojimi željami in z neverjetno močjo. Vedno bolj razumem pomen vprašanj in tišine v odnosu z nekom, ki ga to zares zanima.

Vpraša...