S Krima nad Ljubljanskim barjem je nek človek peljal drva. Na slabi poti se mu je voz prevrnil, zato je začel preklinjati in na pomoč klicati hudiča. Ta je res prišel in mu pomagal, vendar mu je moral človek v zameno zapisati dušo. Šele doma se je zavedel, kaj je storil. V stiski je poromal na Žalostno goro, kjer sta se proti njemu stegovala ostra kremplja. Premagal je strah in mimo njiju planil v cerkev. Duhovnik ga je spovedal in obhajal, on pa je v zahvalo za rešitev cerkvi podaril svečnika v obliki orlovih krempljev.

Zgodba na steni božjepotne cerkve žalostne Matere Božje na Žalostni gori pri Preserju (418 m) je nastala v ljudski domišljiji, vendar vsebuje zrno resnice. Govori namreč o nas, ki smo svoje duše – če ne povsem, pa vsaj delno – zapisali potrošništvu, naglici, lahkovernosti, pohlepu in marsikateremu grehu. Sprašuje nas, ali bomo v postnem času zmogli spoznati, kaj smo storili.

Pomagal je tudi cesarjev zdravnik

Vasi na obrobju Ljubljan...