V vsakem življenju so obdobja, včasih kratka in intenzivna, včasih daljša, ko človek občuti, da stvari ne gredo. Da mu resnično življenje uhaja in da izgublja tla pod nogami. Se pravi, da nima več trdnosti, stvari se zamajejo. Včasih človek celo jasno spozna minljivost samega sebe in svojih naporov, idej, ciljev. Včasih je to obdobje težkih krivic, nepričakovane bolezni, peklensko težkih odnosov. Vsekakor so obdobja, ko človek občuti potrebo, da bi se nekaj radikalno spremenilo, da bi se zgodil čudež in bi se stvari uredile. Skratka ni človeka, ki ne bi občutil potrebe po nekem odrešenju. To velja tako za majhen svet vsakega posameznika kakor tudi za veliki svet raznih skupin, organizacij in narodov. In to pričakovanje odrešenja, kot nas uči zgodba starega Izraela, je nevarna, ker ustvarja neke domišljijske podobe te tako težko pričakovane spremembe oziroma odrešenja.

Z duhovnega vidika je to obdobje izredno občutljivo in težavno, ker lahko damo sebi in svojim prizadetosti...