Čim starejši sem, tem teže verjamem novici velikonočnega jutra. Moji grehi so pač vsako leto hujši, moja krivda vse težja, moji grobovi pa vse globlji. In vse bolj sem človek, vse bolj razumem, da sem slaboten, vse bolj obvladam logiko človeškega, tisto, da se vse vrača, da se vse plača. Da mojemu prekršku sledi obsodba, obsodbi pa kazen. Pravična in zaslužena kazen.

Zato je velika noč vsako leto lepša. Kjer je vedno večja tema, tam tudi vsaka luč vedno bolj zaslepi. Z vse večjo osuplostjo to jutro tekam v svoj grob, gledam in vidim in ne morem verjeti. Grob je prazen! Moj resnični grob, moj resnični in otipljivi greh, moja zaslužena krivda, vse je prazno. Razlogov za mojo obsodbo in smrt ni več. Samo še povoji in prtič ležijo tam notri, čisto narahlo zardeli, kakor bi jih kdo nežno poljubil …

Zato je veliki noči tako težko verjeti. Zato je velika noč vsako leto bolj škandalozna. Ker je tako kakor ljubezen popolnoma nelogična<...>