Foto: Tatjana Splichal

Vsako leto, ko praznujemo binkošti, na novo ozavestimo, da smo bili pri krstu potopljeni v Božjo ljubezen in da vsak dan znova lahko zajemamo pri studencu žive vode. Vsakdanje življenje prinaša tudi preizkušnje in je velikokrat vaja iz potrpežljivosti. »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Smo torej otroci upanja, bivališče Svetega Duha. Žerjavica Božje ljubezni v nas včasih skoraj ugasne, po zakramentih pa se znova razplamti, zagori, sveti in nas ogreje.

Današnja družba nam vceplja mišljenje, da moramo biti popolni, narekuje nam, kaj vse potrebujemo, da jo bomo dosegli, kaj moramo imeti in narediti, da bomo lepi in močni. Ali je vse to res nujno potrebno ali pa je to le prefinjena oblika, kako bi vsak sebe postavili v središče in za merilo vsega? Ali ni to...