Vsako pomlad se pri nas doma vedno znova ponavlja ista zgodba. Tesno je povezana s pticami, ki se velikodušno odzivajo mojim povabilom, še posebej obešanju gnezdilnic okrog hiše. V tem času, ko skoraj iz vsakega zabojčka, namenjenega pticam, čivka ptičja otročad, se nekoliko drugače odvija tudi življenje nas, družinskih članov. Nekatere ptičje gnezdilnice sem namreč namestil na mesta, za katera sprva niti pomislil nisem, da niso ravno najbolj primerna.

»Prosim, če ne hodiš tako blizu, v gnezdilici, obešeni na tramu, gnezdi menišček,« sem opozoril ženo, ki je ravno urejala rože v cvetličnem lončku na oknu. Razumevajoče se je umaknila, potem ko je rože previdno in izogibajoč se prehitrih kretenj zalila do konca. Ob misli, da bi si ob tem celo drznila izpuliti vsiljiv plevel, ki se je bogve kako vrinil v cvetlični lonček poleg razvajene cvetlice, je že kar oklevala...