Ena izmed besed, ki v slovenski javnosti že zgolj ob omembi zbudi mešane, pri večini predvsem negativne občutke, je že več kot četrt stoletja beseda denacionalizacija. Toliko pogosto celo hujskaške propagande, kolikor je je bil deležen decembra 1991 uveljavljeni zakon o denacionalizaciji kot eden ključnih iz svežnja zakonov, ki naj bi v demokratični Sloveniji zagotovili popravo totalitarnih krivic, zlepa ni doživel noben zakonodajni korak. Politično-poslovna sprega tranzicijske levice je skušala za zavarovanje lastnih gmotnih interesov, skritih pod krinko boja proti domnevnim novim krivicam, proces vračanja premoženja ovirati na vse mogoče in nemogoče načine, zato ni čudno, da se s poslednjimi poglavji te »najdaljše tranzicijske zgodbe« ukvarjamo še danes. Tudi skozi sodne postopke, preko katerih so upravičenci še vedno prisiljeni iskati pravično rešitev svojega po...