Prijatelj Lojze Rebula se je poslovil od zemeljskega bivanja. Naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti. S svojim bivanjem med nami je bil kakor obisk Sv. Duha. Že v prijateljski družbi s Stanetom Gabrovcem pri spoznavanju bogastva slovenskega sveta: po poteh pohorskih gozdov, po vijugah na Gorjancih …, ali v širši družbi v cerkvici sv. Janeza na Vinjem Vrhu nad Belo Cerkvijo, ko smo pri sv. maši blagoslavljali vsakoletni pridelek cvička in se potem v zidanici veselili pridelka. Vedno in povsod je s svojo držo, s svojo besedo izžareval Božjo slavo, veličastvo slovenskega sveta in vsega dobrega med nami. Kakšen blagoslov za vse nas, ki smo se radi in redno, leto za letom, z njim družili.

Slovenci, ljudje dobre volje, smo hvaležni Bogu za dar, ki smo ga z njim imeli. Naj nam bo v spodbudo za trdnejšo krščansko zavest tudi v prihodnje.