Alojz Rebula je med avtorji, s katerimi sem se najraje pogovarjal, intervjuje pa nato objavljal po časnikih in revijah. Z njim sem imel šest, morda sedem daljših pogovorov. Zadnji, po izidu romana Skrivnost kostanjevega gozda (2010), a tudi prejšnji niso nastajali iz službenih dolžnosti, moja srečanja z njim so izhajala iz zanimanja za njegova literarna dela.

Začelo se je po izidu romana Senčni ples (1960), zlasti pa po branju romana V Sibilinem vetru (1968). Odtlej me je vleklo k njemu in v vsaki noviteti sem iskal sledove tém in čutenja stvarnosti na ravni, kakor jo je avtor izpričal v tem velikem tekstu. Pri tem pa me čedalje bolj ni zanimala le vsebina intervjuja – čeprav je to ostalo bistveno –, ampak tudi tisto, česar intervju v tiskanem mediju skoraj ne more predstaviti bralcem – namreč, kar se dogaja pred pogovorom in po njem, marsikaj pa tudi med njim.

»Potemnjeni« del srečanja

Čeprav sem torej zmerom posebno po...