Med mizami in stoli na vrtu gostinskega lokala v Ljubljani je po tlaku skakljal samec domačega vrabca. Nič posebnega, bi človek dejal, vrabec pač, po vrhu vsega ni bil edini. Rjava pernata druščina je neutrudno pobirala drobtinice, ki so padle gostom z mize, pogumnejši člani čebljave jate pa so razposajeno pohajali po mizah, ki so jih gostje že zapustili, in stikali za ostanki hrane. Vrabec, ki sem ga opazoval, je izstopal od drugih po drži glave in zdelo se mi je, da nekaj drži v kljunu, a noče izpustiti. Ko sem še bolj napel oči, sem ugotovil, da je bil njegov kljun prazen, vendar je bil nenavaden in spremenjen. Spodnji del je bil srpasto ukrivljen navzdol, medtem ko je bil zgornji del kljuna povsem normalen. Hipertrofiran ali pretirano povečan organ oziroma del telesa pri živalih ni ravno pogost pojav, zato sem takoj segel po svojem stalnem spremljevalcu, fotoaparatu....