Nimam se za pogumnega človeka in mislim, da tudi v očeh drugih ne veljam za zelo pogumno. Sprejemam se pač takšno, kot sem. Tudi če nisem zelo pogumna. Zato me je toliko bolj presenetil gospod, več kot deset let starejši od mene, ki me je videl na invalidskem vozičku (sploh ne prvič) in mi rekel: »Kako ste pogumni.« Začudeno sem ga pogledala in vprašala, kaj zanj pomeni biti pogumen. Ni mi odgovoril. Predstavljam si, da tudi ni vedel, kaj bi odgovoril. Morda si pri svojih petinosemdesetih letih ne zna predstavljati, kako bi se sam znašel na vozičku.

Stvar je še toliko bolj zanimiva zato, ker nisem bila sama, ampak v družbi mnogih drugih starih ljudi, tudi takšnih na vozičku. Mnogi so bili v mojih očeh zares pogumni, da so sploh šli na pot. Ampak to je vedno težko presojati od zunaj. Zelo se strinjam z mlado žensko, ki je bila z nami in sva se o pogumu potem še dolgo pogovarjali. Takole je rekla: »Mislim, da je vsak, ki je bil tam navzoč, na svoj način pogumen. Morda vsak m...