^»Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim« (Rim 7,15). Ta dvojnost je uničujoča, če je vsaj kdaj ne presvetli sila, ki je onstran te razklanosti. Sv. Pavel jo je imenoval milost. Zaradi nje je stal in obstal. Prešeren je svojo bitno razcepljenost doživljal kot »pekčl«. Skrivnostna sila, »nebo v prsih« (Pevcu), pa ga je gnala, da ni obtičal v njem. Njegova duša se je v bolečini dotikala teme in kaosa na eni strani in nenadejanega veselja na drugi strani. Nič, kar oplazi slehernika, mu ni bilo tuje. Poznal je pobitost, ko je »brez miru okrog divjal« (Kam?) in vero, da »vse dobro je, kar Bog stori« … (Lenora).

Dvojnost v duši se mu je na vnanji ravni podvojila. Intima, prestreljena s peklom in nebom, je nemočno udarjala še ob steno družbenih struktur, ki jih je obvladoval tisti »Kranj'c, ki le dobička išče« (prim. Elegija svojim rojakom). Ta je tudi odrejal, da je kaj vredna samo tista umetnost, ki »poje to, kar treba je pri hiši,