Recimo, da bi se mi, po študiju klasičnemu filologu, prikazal neki človek iz antike, izpred tisoč let, rajši Grk s svojim duhovnim obzorjem kakor pretežno tostranski Rimljan, in si zaželel, da ga informiram o naši civilizaciji.

Zlahka bi mu naštel, kaj vse je dala novega človeštvu: tisk, parni stroj, električno energijo, telegraf in telefon, vlake in motorna vozila, letala, atomsko energijo, radio, televizijo, računalnike in še kaj. Recimo, da bi gosta tudi popeljal po Ljubljani in mu dal videti, kar sem mu povedal.

Toda Grk se ničemur ne bi preveč čudil. Rekel bi:

»A vse te novosti so zame samo zunanje: videz, ki je sicer spremenil lice sveta, a ne človekove usode. S tem mislim na rojstvo, ljubezen, trpljenje, smrt.«

»Saj tega pa ta civilizacija, ki je v bistvu tehnična, človekove bistvene usode ni mogla spremeniti,« sem rekel.

»Ali ni bilo teh dva in pol tisoč let kakšnega posega v človekovo usodo v njeni tragičnosti – od koderkoli, z n...