»Postavil sem te za luč narodom, da boš v odrešenje do skrajnih mej sveta« (Apd 13,47).

Pavel razume svoje apostolsko poslanstvo kot preroško službo, ki najde svoj temelj in varnost v odnosu z Gospodom vse od materinega telesa (Iz 49,1-6). Prerokovo poslanstvo ni omejeno zgolj na Izrael, temveč želi v imenu Stvarnika in Rešitelja zaobjeti širni svet. Prerok predstavlja luč spoznanja, da Bog odrešuje in oblikuje svoje ljudstvo, in to naznanilo odrešenja Bog namenja narodom, kar pomeni vsem ljudem. Bog, ki je Stvarnik in Rešitelj, je upodobljen kot pastir, ki zbira in varuje svoje ljudstvo (Iz 40,11). Če preroška služba najprej zaznamuje Jezusovo delovanje (Lk 2,32), ko se Jezus identificira z vlogo Božjega pastirja, ki skrbi za ovce in zanje daje svoje življenje, so v to službo postavljeni tudi Pavel in apostoli; vsi naj bi prinašali Kristusovo luč do skrajnih mej sveta in oblikujejo Božje ljudstvo, pisano družino vernikov.