Blago zvenijo tokrat starozavezne besede. Kot bi se zlivale z nedeljo, ko se spominjamo svoje potopitve v osrčje Božje ljubezni. Prerok govori Izraelcem v času, ko jim kralj Kir dovoli, da se iz babilonskega izgnanstva vrnejo domov. Gre torej za nekakšen novi eksodus in Gospodove besede delujejo pomirjujoče. Vprašanja, kot so »Kje je Bog? Mu je sploh še mar za nas? Kaj pa zaveza?«, se umikajo. O skrajnem obupu izgnancev ni več sledu, besedilo je prežeto z upanjem in zaupanjem. Posredovanje med človekom in Bogom, ki se izkaže kot usmiljen in dobrohoten, je zaupano ponižnemu Služabniku. Kje pa smo mi? Jaz, ti, mi vsi? Kaj nosimo v sebi, ko pogreznjeni za ovratnike plaščev merimo sivino januarskih ulic? Včasih se mi zazdi, da ne skrivamo le mrzlih lic, temveč tudi mrzla srca. Včasih me zamika, da bi se za hip pretihotapila v labirint misli, ki jih nosijo prehitro drveče noge mimoidočih. Včasih se mi zazdi, da begavi koraki stopajo, kot bi se želeli povzpeti nekam visoko, tam nekje v ra...