Draga katehistinja,

zdi se nama, da ob koncu veroučnega leta ne dobiš dovolj zahval za to, da si vsak teden odtrgaš del svojega časa in prihitiš k našim otrokom.

Mali (in malo večji) otroci Boga še vedno poznajo precej iz prve roke – bolj kot mi ta stari, zato jih verjetno zelo pomiri, ker tudi od tebe zvejo, da jih ima Bog super rad, da z njimi počne celo vse otroške nedolžne »neumnosti«, obenem pa z vso močjo teče za njimi, ko zaprepadeni zgrešijo kakšno svojo pot … Hvala, ker si v svojem odnosu do njih materinska in spontana; ker jim več kot enkrat pričuješ o stvareh, ki jih je Bog že storil zate (oni pa tebi o svojih pogruntavščinah).

Hvala ti, ker ob stran postavljaš veroučne učbenike, delovne zvezke, ocene in spričevala ter v središče postavljaš življenje. Kako krasno je, da z otroki ne recitirate molitvic in zapovedi (teh se naučijo m...