Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate. (Iz 26,3)

Kot otrok sem Boga dojemala kot pravičnega sodnika, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Vestno sem obiskovala svete maše, verouk, sodelovala v župniji, a ves čas sem delovala iz strahu in občutka krivde. Molila sem »za Boga« in ne zase. Živela sem življenje po zapovedih, a nekako na silo in nesvobodno. Bala sem se, da bi naredila kakšno večjo napako, ljudem se nisem upirala, nisem delala po svojih občutkih, nisem imela svojega mnenja in težko sem se odločala zase. Vse življenje sem podredila drugim. Od sebe sem odrivala materialne stvari in imela sem popolnoma napačna prepričanja o telesnosti, odnosih in denarju.

Zdelo se mi je, da ne smem jeziti Boga, da le hrepeni po naših molitvah in češčenju in da smo ljudje ubogi grešniki, ki si služimo nebesa na tem svetu, polnem trpljenja in nesreč. Boga so mi pri verouku »predstavili« na popolnoma napačen način. Razumela sem, da mi je Bog dal svobodno voljo, a...