Zadnjič sem zopet molila za rešitev stisk nekaterih ljudi, ki so mi blizu. In še kaj zase sem zmolila... Nato pa sem začela razmišljati, kakšno neumnost sem počela in kako naivna sem bila.

Le zakaj bi Boga zanimale naše »hude« težave, ki so – globalno gledano – povsem zanemarljive? Koliko ljudi na svetu se bori za preživetje (ali pa so se že predali), koliko jih je 24 ur na dan v smrtni nevarnosti; so družine, ki jih izkoriščajo, zasvojenci, ki ne vidijo izhoda iz začaranega kroga, vse več revežev brez pitne vode in še in še … Kdo smo potem mi, da prosimo za lepo vreme, dobre ocene, točen avtobus in podobne zadeve, ki v primerjavi z resnicnimi problemi res zvenijo zelo otročje …? Sploh smemo prositi za tako bedne stvari? Je to izkorišcanje Božjega usmiljenja?

Sredi viharja zmedenih misli mi je šinilo v glavo: »Bog ne primerja!« Seveda. Morala bi vedeti....