Nedavno barvanje spomenikov je del naše zgodovinske tradicije. Že od antike dalje poznamo njihovo rušenje in zamenjavanje, vsaj glav. Miklošičev spomenik pred ljubljanskim sodiščem, ki je nadomestil Franca Jožefa, je eden zgovornih primerov. Zgodovinsko umirjeni narodi (Finci) jih pušča­jo kot zgovorni del zgodovine. Kardeljevega spomenika ne bi odstranil, dal pa bi pod njega ustrezen napis v svetovnih jezikih: »Človek, ki je dal pomoriti največ Slovencev v zgodovini!« Vreščanje njegovih ideoloških dedičev je podobno kričanju tatu, ki vpije za nedolžnim mimoidočim: »Primite tatu!« Kdo je dal v preteklosti porušiti toliko cerkva, kapelic, spomenikov, znamenj, križev, pokopališč …? Zato misli, da so to storili sami kot provokacijo, ne gre takoj zavreči. V tem so največji mojstri v naši preteklosti!

Slovence zanima lastna preteklost. Žal je v njej, zlasti v desetletjih po drugi svetovni vojni, toliko prenarejanja in ponarejanja, da ima o njej vsak svoje predstave. Poglejmo sam...