Dopust je, odkar sem mama, najbolj smešna beseda z najbolj izmuzljivim pomenom. Že v samem začetku starševstva se srečamo z njo: ko nam država velikodušno (in upravičeno) dodeli eno leto starševskega dopusta (včasih z dobrim razlogom še kakšen mesec več).

A če smo dotlej to besedo povezovali z brezskrbnostjo, počitkom in brezdelnimi urami in dnevi, so od trenutka, ko se nam rodi otrok, dopustni dnevi le redko polni brezskrbnosti, počitka in brezdelnih ur. Že običajni dnevi doma so polni opravil in drobnih, nevidnih dejanj, ki bi jih težko opisale, seštevajo pa se v to, da je otrok sit, zdrav, zadovoljen, da raste in se razvija.

Ko pa se v poletnih dneh nekam odpravljamo, je gora odgovornosti toliko večja – vse spakirati, priskrbeti hrano za več oseb, skrbeti za primerno zaščito pred soncem, poskrbeti, da se bo otrok zamotil in dobro imel (in to z leti lahko postane še bolj naporno), imeti nenehen nadzor nad njim v tujem okolju, se znajti, če smo kaj pozabili doma....